Srce ji je začelo močno biti. Kaj naj mu reče? Kaj naj stori? Ni ga bila zmožna pogledati. Ne po vsem tem, kar se jima je zgodilo. Ne po tistem, ko je tako strahopetno pobegnila od njega.
Začutila je Davidovo roko, ki je počasi zlezla na njeno drugo ramo in kmalu jo je prižel k sebi. Nagonsko se je odmaknila. "David, prosim, ne!" je vzkliknila, ko se je vstala. Pogledala ga je v oči. V njih je videla žalost in zavedla se je, kako močno ga je prizadela. "Kaj hočeš od mene?!" je nenadoma zavpil in naježila se ji je koža. "Imela sva se tako lepo, rekla si mi, da me boš vedno imela rada in da ne veš, kako boš zdržala brez mene. Potem pa pobegneš! Za tabo sem tekel v spodnjicah ampak si mi ušla z vidika. Iskal sem te po celem mestu, preiskal sem plaže, na katerih sva bila, tebe pa ni bilo nikjer. In potem, tisti dan ko si odšla...ne vem ali se mi to samo dozdeva, ker sem tako nor nate ali pa sem te res videl, ko si se odpeljala stran." To njegovo priznanje jo je butnilo v glavo. Ni ga mogla pogledati. Ker če bi ga, bi planila v jok. Skočila bi mu v objem, ampak tega ni bila zmožna. Ne more se pretvarjati, da ni nikoli tako strahopetno ušla in ne more zanikati zadnjega meseca, ko je cele dneve preležala v postelji in jokala cele noči. Želela ga je objeti, ga poljubiti, mu v uho zašepetati, da ji brez njega ni živeti, ampak ni mogla. Bila je preveč ponižana in še vedno ji je bilo žal, da je kar tako odšla.
Zavzdihnil je. "Nika, prosim," je zaslišala njegov tresoč glas. "Povej mi samo to, ali naj se sploh še trudim. Povej mi, če ti sploh kaj pomenim in ali naj še vedno upam; ali naj se odmaknem in se pretvarjam, da sem te šele danes spoznal. Ker veš...nikoli še nisem ljubil nikogar, kot ljubim tebe. Nisem ti še povedal tega, ampak ja...ljubim te." Ni mogla verjeti, kaj je pravkar slišala. So bile to res besede iz njegovih ust? Ali si samo tako zelo močno želi, da bi to rekel? Pogledala ga je. Ko je videla to ljubezen v njegovih očeh, ni mogla več zdržati. Bruhnila je v jok in se mu pognala v objem. Prižel jo je k sebi, kot je ni še nikoli in vedela je, da če bi lahko, je ne bi nikoli spustil. Globoko je vdihnila in spet je njene nosnice prevzel njegov božanski vonj. Začutila je njegovo mehko kožo, ki je božala njeno in zavedla se je, kako zelo ga je pogrešala. "David, tako mi je žal," je tiho rekla in njene solze so padale na njegov vrat. "Meni tudi," je dahnil in jo nežno odrinil od sebe. Pogledal jo je globoko v oči, nato pa poljubil. O Bog, kako zelo je pogrešala njegove ustnice. In kako zelo otročja je bila, ko je tako oddrvela iz njegovega življenja in mislila, da bo vse v redu.
Zaslišala je šolski zvonec in David je počasi prekinil njun poljub. "Pridi, pojdiva," ji je zašepetal v uho in jo prijel za roke. Prepletenih prstov sta odšla proti učilnici in Nika si ni mogla pomagati, da se ne bi smejala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar