Sama je sedela na balkonu in rahel vetrič ji je nežno kuštral lase. Opazovala je nočno življenje mesta. Avtomobili so se vozili mimo in bilo je tudi nekaj kolesarjev.
Ob Krki na klopci je sedel nek fant in videla je njegov obraz v svetlobi mobilnega telefona, na katerega je tipkal. Komu je pisal? Je bilo to njegovo dekle?
Zavzdihnila je. Komu naj piše ona? Njen telefon je sameval že nekaj časa. Klicala jo je le mama ali prijateljica, ki jo je včasih povabila na kavo v gostilno, kjer je delala.
Opazovala je svetleče rdeče lučke, ki so bile v resnici številne svečke na pokopališču čez cesto. Tam je bil on.
Tisti, s katerim je ob večerih v tišini z roko v roki sedela na balkonu. S katerim je ob nedeljah odšla na sprehod ob Krki. Čigar klici in sporočila so napolnjevali njen mobilni telefon. On, ki je njeno življenje naredil srečno in je vnesel pomen v vsak danv letu. On, zaradi katerega je hotela živeti. Ležal je tam, tri metre pod zemljo. Tam, kjer ga ni mogla čutiti. Kjer ni mogla slišati njegovega glasu in duhati njegovega vonja. Bil je tam in ni mu več mogla reči, da ga ljubi.
Ampak obljubila mu je, da se ne bo vdala. Da bo še naprej ljubila življenje in shajala iz dneva v dan.
Zaprla je oči z mislijo nanj in veter jo je pobožal po obrazu, tako nežno, kot jo je včasih on.
"Obljubim," je dahnila, ko jo je solza požgečkala po licu. "Za tebe," je še tiho rekla in se pogladila po trebuščku. "Mamica te ima rada."
Can you imagine that love?
Ni komentarjev:
Objavite komentar