Počasi je odprla oči in zagledala belino. Zamežikala je v svetlobo in ugotovila, da je v neznani sobi. V sobi sta bili še dve postelji, vendar sta bili obe prazni. V kotu sobe je bila tudi miza in dva stola, okna pa so bila velika in žaluzije so bile dvignjene. "Nika?" je zaslišala tih glas. Obrnila je glavo proti izvoru zvoka in zagledala Davida, ki je sedel ob postelji. "Hej," je tiho rekla in se rahlo nasmehnila. "Kje pa sem?" "V bolnišnici," ji je brezizrazno odgovoril in se zazrl vanjo. "Si v redu?" jo je prijel za roko in se s stolom premaknil bliže k postelji. "Ja..." je zategnila in se namrščila. "Zakaj sem v bolnišnici?" Spomnila se ni ničesar, zadnje, kar je imela v spominu, je bila pot od šole do avtobusne postaje. Ampak ni bila prepričana, če je do tam sploh prišla. "Onesvestila si se, ko si tekla po stopnicah." "Kaj? Zakaj? A je zdravnik že rekel, kaj je bilo narobe?" Zaskrbljeno jo je pogledal. "Ne...medicinska sestra mi je rekla, da je bolje, da se najprej zbudiš." Zazrla se je v strop. To je ni pomirilo. Dalo ji je občutek, da ni vse popolnoma v redu. V mislih se je tolažila s tem, da imajo navado, da najprej povedo "bolniku", kaj je narobe. Ampak ni bila ravno uspešna pri pozitivnem razmišljanju. Bila je nervozna in malce prestrašena, kaj bo izvedela.
Zaslišala je korake. Zagledala je zdravnico, ki je stopila v bolniško sobo in se ustavila pri postelji. "Se počutiš bolje?" jo je z nasmeškom na obrazu vprašala in Nika ji je prikimala. Njen nasmeh jo je malce pomiril, kajti če bi bilo kaj hudo narobe, bi bila smrtno resna. "A je kaj narobe?" je David vprašal zdravnico in se nerodno presedel. "Ne, seveda ne," je odvrnila in ga pogledala. "Padanje v nezavest je popolnoma normalen pojav pri nosečnosti." Nika ni bila več tako mirna in hitro se je dvignila kvišku. "Prosim?!" je razburjeno vzkliknila in pobuljila v zdravnico. Bala se je pogledati Davida. "A nista vedela?" je presenečeno pogledala zdravnica in na njenem obrazu se je videlo, da je bila malce v zadregi. Očitno se je zavedala, da bi morala to novico sporočiti na drugačen način. "No, torej...noseča si in si v sedmem tednu," je rekla in se odkašljala. "Najbolje, da vaju pustim sama za nekaj časa." Zapustila je sobo in Nika se je počasi obrnila k Davidu ter se zazrla v njegove oči. Bil je presenečen tako kot ona, saj tega nikakor nista pričakovala. Ni vedela, kaj naj reče. Samo zrla je vanj in po licu ji je od razburjenja stekla solza. "Hej," je šepnil in jo pobožal po obrazu. "Vse bo še v redu. Bova že prebrodila skozi to." Stisnil ji je dlan in ji s tem hotel potrditi svoje besede, a mu ni verjela. V njegovih očeh je videla, da ne bo in začela se je bati, da David je bo zdržal tega pritiska in da bo na koncu ostala sama. Z otrokom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar