Od takrat naprej je vse potekalo zelo hitro. Mama je kot tornado priletela v Nikino sobo, ji pomagala do vhodnih vrat, ko se je spomnila, da je pozabila torbo z njenimi stvarmi za v bolnišnico. Potem sta že prišli do dvigala, ko se je mama spomnila, da je pozabila avtomobilske ključe in je tekla nazaj v stanovanje, ki ga je zaradi živčnosti odklepala celo večnost. Ko sta končno prišli do avta, pa je mama tako pritisnila na gas, da se je od gum skoraj pokadilo. Kmalu sta pridrveli do porodnišnice in na recepciji sta hitro povedali, da je Niki odtekla voda in da bo rodila. Takrat je njeno telo prevzemalo že toliko različnih krčev, da ni vedela, ali bi se jokala ali pa preprosto kar umrla.
Mami je naročila, da je poklicala Uršo in Julijo, nato pa so jo poslali v bolniško sobo. Davida ni hotela klicati, saj je vedela, da je trenutno sredi pomembne rokometne tekme. Oblekli so jo v haljo in posadili na posteljo ter ji rekli, da počaka na zdravnika.
Mislila ni na nič drugega, kot pa na bolečino in niti predstavljati si ni hotela, kaj bo šele, ko bo pričela rojevati.
Kmalu je zagledala Julijo in Uršo, ki sta pritekli na hodnik. Za Uršo je zagledala njenega fanta Tadeja, ki je z Davidom igral v rokometni ekipi. Če je bil on tu, potem bi moral biti tudi David nekje blizu. Šele zdaj, ko je to dojela, se je zavedla, kako zelo ga potrebuje in želi ob sebi.
Nika od bolečin ni mogla več ležati na postelji, kaj šele sedeti. Sprehajala se je gor in dol po sobi ter globoko dihala, da bi vsaj malo znižala raven bolečine. In nato se je začelo. Prišel je zdravnik in ugotovil, da je Nika že dovolj odprta za porod, zato so jo usedli na invalidski voziček ter jo odpeljali iz sobe. Na hodniku je videla punci in Tadeja, ki so ji zaželeli srečo, nato pa je na koncu hodnika videla še nekoga. Bil je David, ves prepoten in zadihan. Pritekel je do nje, jo poljubil in dahnil: "Prišel sem takoj, ko sem izvedel. Tadej me je poklical." Globoko je vdihnil in Niko prijel za roko. "Zakaj me nisi poklicala? Tekel sem vso pot do tukaj." "Vedela sem, da je bila ta tekma zelo pomembna in te nisem hotela motiti. Nisem vedela, da je že konec." "Ne bodi neumna," je zadihano rekel. "Nič mi ni pomembnejše od tega." Še bolj ji je stisnil roko, nato pa so prispeli v porodniško sobo. Niko so položili na mizo in se začeli pripravljati.
Naslednji dve uri sta zabrisani. Ob njej je ves čas sedel David, ves preznojen, ter jo močno držal za roko. Na drugi strani je bila njena mama in ji pomagala z dihanjem, ter jo držala za nadlaket. Bilo je boleče in sprva je mislila, da se bo od bolečin kar onesvestila, ampak ko je zaslišala besede: "Že vidim glavico!" je vse minilo precej hitreje. Ena, dva, tri je porinila in zaslišal se je otroški jok. "Deklica je!" je zaslišala vzklikniti zdravnika in v njegovih rokah je zagledala prelepega dojenčka. Čeprav je bila še krvava in malce modra v obraz, se ji je zdela najlepša dojenčica, kar jih je kdaj videla. Ko so ji jo zavito v odejico položili v naročje, pa se ji je zazdelo, da je ves svet izginil. Oči je imela le za njo in ni mogla odmakniti pogleda. Z roko jo je nežno pobožala po njenem mehkem licu in bila je presrečna, da je dala življenje tako lepemu otroku. Obrnila se je k Davidu, ki se je ves blažen smejal zraven nje in slišala ga je reči: "Tvoje oči ima." Zazrla se je vanjo. David je imel prav. Bila je kot Nika, ko je bila majhna, le nosek je bil Davidov. "Jo boš podržal?" je rekla Davidu in mu jo položila v naročje. Bila je presrečna, ko ga je videla pestovati njuno hčerko. V tem trenutku je izginila vsa bolečina, ki jo je čutila še nekaj minut nazaj in počutila se je prerojeno, kot da bi se znova rodila.
Na koncu jo je vzela še enkrat v roke in jo poljubila na čelo. "Srečno življenje ti želim," ji je rekla in po njenem licu je spolzela solza, ko se je hčerkica s svojimi prelepimi očmi zazrla vanjo. Vedela je, da jo vidi zadnjič.
Ni komentarjev:
Objavite komentar