Sedela je na avtobusni postaji in čakala nanj. Bilo je še dokaj mrzlo, saj je bilo zgodaj zjutraj in hladen vetrič ji je pihljal v obraz. Nato pa je zagledala avtobus, ki je pripeljal in se ustavil na drugi strani ceste. Odprla so se vrata in nekaj jih je izstopilo, med njimi tudi on. Rahlo se je nasmehnila, ko ga je zagledala in tudi on jo je videl ter stekel k njej čez cesto. Tiho mu je pokazala prazen prostor poleg sebe, kamor se je tudi trenutek kasneje usedel. "Veš," je začela, ne da bi ga pogledala. "Kar sem ti zadnjič govorila, ni bilo popolnoma res." Igrala se je s ključi, ki jih je imela v roki in še vedno ga ni pogledala. "Bila sem sama in to je bilo pred dvema letoma, ko sem bila v devetem razredu. Najprej nisem imela nikogar. Med poukom sem bila tiho, učitelji so mislili, da pridno poslušam, v resnici pa nisem imela nikogar, s katerim bi se pogovarjala. Med odmori in po šoli sem bila kot duh, za katerega ni nihče vedel, da obstaja. Kmalu sem se začela družiti z najpopularnejšimi puncami na šoli. Kvečjemu zaradi tega, ker sem sedela poleg ene izmed njih, ker drugje ni bilo prostora, oziroma nisem bila dobrodošla. Ampak ni bilo vse takoj v redu. Lahko sem imela nekoga, da sem bila z njim in nisem bila popolnoma sama, ampak to ni bilo to. Nismo imele prave povezave med sabo, nisem jim mogla zaupati, saj so se mi posmehovale. Na koncu leta pa sem se skregala tudi z njimi zaradi neke neumnosti. Ogovarjale so me za mojim hrbtom in komaj sem čakala, da se konča šola in se pričnejo počitnice." Zajela je zrak in še vedno zagledana v tla nadaljevala: "Zdaj, ko sem v srednji šoli, sem hotela začeti na novo. In tudi sem. Imam vas, s katerimi se družim in veliko bolje mi je. Ampak še vedno se bojim. Najbolj se bojim, da bi me kdo pozabil ali še huje, smrti. Bojim se tega, da bi umrl nekdo, ki ga imam rada. Po pravici povedano, se najbolj bojim tvoje smrti." Končno ga je pogledala, ampak ni čakala, da bi kaj spregovoril, temveč je nadaljevala. "Bojim se, da bom nekoč ostala sama. Ko vidim stare ljudi, ki sami sedijo v restavraciji ali kinodvorani, me zaboli srce. Nočem, da se mi kdaj zgodi kaj takega. Da bom sama na svetu in ne bom imela nikogar. Nihče ne ve, da ponoči ne morem zaspati in da vsako noč zaspim v solzah." Stisnila je pest in še vedno govorila naprej. "To ti govorim, ker sovražim skrivnosti. Sovražim, da ljudje skrivajo stvari pred mano in da sem vedno zadnja. Tega nočem." Solza ji je spolzela po licu. "Oprosti, z besedami sem dobra samo, če jih napišem." Utihnila je. Nekaj časa sta tako sedela v tišini, nato pa se je obrnil k njej. "Nisi sama," je rekel, ko jo je prijel za roko. "Jaz sem tu zate. Upam, da se tega zavedaš." Pritisnil ji je poljub na lice, kjer je bila njena solza in se dvignil s klopce. "Pridi, pojdiva. Pouk se bo začel," ji je pomignil in vstala se je. Prijel jo je za roko in sklenjenih prstov sta odšla proti šoli.
Never say goodbye, 'cause goodbye means going away, and going away means forgetting.
Ni komentarjev:
Objavite komentar