Mislila je, da jo bo pobralo. Končno jima je povedala. Mama je od presenečenja zakričala in si usta pokrila z dlanjo, oče pa je zarjul in se gromko vstal. "Ti smrklja! S kom si se vlačila naokoli?!" Z roko je že zamahnil proti njej in Nika je zamižala ter se sklonila. Odmaknila se ni. Vendar je oče ni udaril. "Si ti čisto zmešan?!" je slišala zavpiti svojo mamo. Počasi je odprla oči in zagledala mamo, ki je očeta držala za zapestje. "Poglej, kakšnega otroka si vzgojila!" je oče zamahnil z drugo prosto roko. Videla je bes v njegovih očeh in nosnice so mu plapolale od jeze. "Pomiri se," je že bolj mirno rekla mama in spustila njegovo roko. Umiril se je in se tiho usedel nazaj na stol. Nika si je kar oddahnila, saj je skoraj že pričakovala zvok nabite puške, ki jo je imel oče spravljeno v garaži. Pogledala je proti Juliji in Urši. Še vedno sta sloneli pri vratih in bili sta vidno prestrašeni. Nista pričakovali tako bujne reakcije. Še posebej ne od Nikinega očeta, ki je bil ponavadi bolj miren.
Mama je tudi pogledala punci in v zadregi sta stopili korak nazaj. "Torej ja...moram domov, ker mi je mama rekla, da moram obriti mačko..." se je skušala izgovoriti Julija, a jo je Urša lopnila. "Se opravičujeva, ampak morava oditi. Nasvidenje!" Hitro sta odšli, preden pa sta zaprli vrata, se je Urša še ozrla nazaj k Niki in ji v spodbudo pomežiknila, češ da bo še vse v redu.
Zavzdihnila je. Punci je imela zato zraven, ker se je tako počutila lažje. Če ju ne bi bilo, kakšen vik in krik bi šele zagnal oče. Zdaj jo je postalo že malo strah. "Kdo je oče?" je zaslišala očetov že malce mirnejši glas. Ni vedela, kaj naj reče. Kako naj reče, da se je na morju dala dol z nekim fantom, ki ga je poznala le par dni? "Kdo je oče?" je že malce razdraženo ponovil. "Sošolec... David mu je ime." Ni se ji zdelo potrebno, da omenja tudi drugo. "In kaj boš naredila z otrokom?" Za trenutek je obmolknila. "Dala ga bom v posvojitev." Mamo je njena odločitev očitno presenetila. Bila je kar malce očarana. "A si pomislila na drugo možnost? Na...splav?" "Nikakor," je rekla kot pribita. "To mi niti na pamet pride." Očitno je njena mama šele zdaj opazila, kako zelo odraslo hčerko ima. In Nika ni vedela, če zaradi tega, ampak mama se je očitno odločila, da ji bo pomagala. "Torej...prva stvar je, da boš od zdaj naprej jedla samo zdravo," se je stegnila k listku na mizi in pisala. "Pa tudi kupila ti bom vitamine. Otrok mora biti vendar zdrav. In pa, a si že našla posvojitelje? Drugače ti lahko jaz pomagam s tem. Moja sodelavka ima sestrično, ki je neplodna in si z možem že nekaj časa zelo želita otroka. Gotovo bi bila za. Če se boš seveda strinjala. Živita v urejenem stanovanju in oba imata dobro službo; zagotovo bi dobro skrbela za otroka. Stara pa sta okoli 30 let." Oče je obsedel kot vkopan, Niki pa so po obrazu počasi začele polzeti solze. Skočila je k mami in jo objela. "Hvala, hvala..." je vzdihovala in jo še bolj stisnila k sebi. Bila je tako srečna, da je imela njeno podporo, kajti tega, da je od nje ne bo dobila, se je najbolj bala. Ozrla se je k očetu, ki ji je odobravajoče pokimal in zazdelo se ji je, da se mu je zasolzilo oko.
Zdaj se ji je zdelo, kot da ni več ovir. Pomembno ji je bilo samo to, da je imela ob sebi Davida, punce in starše. Kaj več je še potrebovala?
Ni komentarjev:
Objavite komentar