
"Oh, to je bilo...perfektno," je rekel David in se z nasmehom na obrazu obrnil k Niki. Opazil je solze na njenem obrazu in se zaskrbljeno zazrl vanjo. "Nika? Kaj je narobe?" Zasmrkala je in se prisiljeno nasmehnila. "Nič, nič," je hitro dejala. "To je od sreče." Kakšna laž. "Si prepričana?" jo je vprašal David in ji s palcem obrisal solze z obraza. "Seveda," je z nasmeškom dejala in se obrnila stran od njega. Začutila je Davidove ustnice, ki so ji prilepile poljub na lice in zaprla je oči. Ni mogla več. Preprosto se ni mogla več pretvarjati. Hitro se je vstala in se pričela oblačiti. "Nika?" je začudeno dejal David in se tudi sam vstal. "Kam greš?" jo je vprašal med oblačenjem boksaric. "Oprosti, vendar moram iti. Spomnila sem se, da...sem nekaj pozabila!" Majico si je hitro navlekla nase, da sploh ni opazila, da je narobe obrnjena, nato pa hitro oddrvela iz sobe. "Nika!" je zaslišala Davidov vzklik, ko je stekla skozi vhodna vrata in izginila.
Ko je pritekla do svojega apartmaja, se je ustavila pri drevesu in se s čelom naslonila nanj. Pričela je še bolj jokati in udarjati drevo. "Zakaj? Zakaj?!" se je slišala reči med jokom in zdrsela je na tla. Nekaj časa je tako jokala, nato pa se je tiho splazila v apartma in v svojo sobo, da ne bi prebudila svojih staršev.
Naslednji dan je bila ves čas notri. Cel dan je ležala v postelji in počela nič. Mamo je že malce skrbelo za Niko, ona pa ji je samo odvrnila, da potrebuje počitek in da jo boli glava. Ni odšla k Davidu. On pa tudi ni prišel k njej, saj ni vedel, kje imajo apartma. Njene telefonske številke pa tudi ni imel, saj mobitela ni imela sabo. Tako se ji je zdelo še najbolje. Da preprosto izgine in se pretvarja, da se ni nič zgodilo. Da David ne obstaja in da se ne vidita nikoli več.
In tako je prišel deseti dan. Dan odhoda. Nika se je vstala veliko prej in je tudi hitreje spakirala svoje stvari. S kovčkom vred je bila v avtu že pred starši in mama je bila presenečena, da je bila tako hitra. Vedela je, da je nekaj narobe, vedela pa je tudi, da ji Nika ne bo ničesar povedala.
In tako so se odpeljali. Nika je zrla skozi okno in prisegla bi, da je videla Davida, ki je sam sedel na klopci in zrl pred seboj. Zazdelo pa se ji je tudi, da sta za trenutek, za en kratek trenutek, staknila pogleda.
Super zgodba, komaj čakam na nadaljevanje!
OdgovoriIzbrišiHvala! :D Nadaljevanje pride kmalu! ;)
OdgovoriIzbriši